Novice

kritike in recenzije

Relatos salvajes [Wild Tales] (2014)

Relatos salvajes [Wild Tales] (2014)

Filmski kotiček, 1. marec 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDrugi naslovi: Wild TalesDržava: Argentina, ŠpanijaLeto: 2014Žanri: Komedija, Drama, TrilerDolžina: 122',  ImdbRežija: Damian SzifronScenarij: Damian SzifronIgrajo: Dario Grandinetti, Maria Marull, Julieta Zylberberg, Rita Cortese, Leonardo Sbaraglia, Walter Donado, Ricardo Darin, Oscar Martinez, Maria Onetto, Osmar Nunez, Erica Rivas, Diego Gentile, Cesar Bordon, Nancy Duplaa, Alan Daicz, German de Silva Uvrstitev v glavno tekmovalno sekcijo v Cannesu, nominacija za oskarja, zmagoslavje v desetih kategorijah na podelitvi argentinskih filmskih nagrad, goya za najboljši ibero-ameriški film, nagradi občinstva v San Sebastianu in Sao Paolu, so le del dolgega seznama z nagradami, ki jih je na svojem kontu zbrala  največja argentinska uspešnica preteklega leta in ob vseh teh silnih priznanjih, so tudi moja pričakovanja bila zastavljena ustrezno visoko. 39-letni režiser in scenarist Damian Szifron je pred pričujočo stvaritvijo sodeloval pri različnih televizijskih projektih, posnel pa je tudi dva uspešna celovečerca, ki v mednarodni sferi nista pritegnila prav veliko pozornosti. A po Divjih zgodbah so filmskih navdušenci na vseh geografskih dolžinah in širinah v svoje beležnice že zapisali njegovo ime in že veselo čakajo nove projekte. Sam sem si med čakanjem na naslednji film za domačo nalogo namenil ogled njegovega drugega celovečerca On Probation (Tiempo de valientes, 2005), ki na prvi pogled deluje dokaj obetavno. Divje zgodbe so omnibus sestavljen iz šestih epizod, ki poleg tematske sorodnosti posameznih segmentov niso tesneje povezane. Že sam naslov dovolj jasno namigne, da zgodbe v središče postavljajo različna, bolj ali manj nasilna dejanja. V prvem in najkrajšem delu, ki se odvrti še pred izvirno uvodno špico (nekakšen slideshow, sestavljen iz posnetkov divjih živali), smo na letalu, med potniki, ki v neformalnem pogovoru počasi ugotavljajo, da na omenjenem letu niso končali po naključju. Vsi so poznali isto osebo in ta oseba sedi

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 1. marec 2015 ― Aphex Twin – Computer Controlled Acoustic Instruments Pt.2 EP: + Aphex Twin se s svojo najnovejšo ploščo spet najde v razkoraku med sedanjostjo in ne toliko odročno prihodnostjo. Plata nudi enkraten vpogled v trenutni časovni presek računalniških sposobnosti pod taktirko Richarda D. Jamesa. Slišimo lahko njegov značilen kontrast med surovo mehaniko ritmov ter melodije, ki segajo od skrivnostne čudnosti do romantike. Hkrati da tudi slutiti, kaj se obeta pri prihajajočih izzidih, ko bo njegov zadnji projekt mutirajočih glasbenih programov zrel za javnost. J. G. https://soundcloud.com/r…/diskhat-all-prepared1mixed-snr2mix (skladba »diskhat ALL prepared1mixed 13«) The Soft Moon – Deeper: - Deeper je kontradiktorno najmanj razgledan albumski poskus darkwavovcev The Soft Moon. Še močnejša pop orientiranost privede do obratnega efekta, saj prej odtuji kot privlači, na plano pa privleče preveč klišejev in aluzij na pretekli čas. Le redkim skladbam uspe ustvariti poleg spevnosti (ki včasih zaide v posmehljivosti vredne sfere) še globljo substanco, ki bi lahko prinašala sceni dodatno vrednost. Površinska spevnost s kul zvoki. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=iigmNuZRlqU (skladba »Black«) Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: PREDESTINATION (rež. Michael Spierig & Peter Spierig, 2014): +

Koridor, 1. marec 2015 ― IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2397535/ Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/predestination Predestination je film, ki se zaveda težav visokokonceptnih zgodb, kakršne so tiste o potovanju skozi čas, in tako z akcijo nabita poskakovanja skozi različna obdobja nadomesti z bolj preprosto ter pretanjeno psihološko študijo. Četudi ostane v osredju dogajanja veliko podrobnosti o terorističnem napadu neraziskanih, nam film pove eno najboljših zgodb o potovanju skozi čas v zadnjih letih. Posnet je na izredno lep način, v vsakem kadru je čutiti dobršno mero nadzora, vsako časovno obdobje, v katerem se znajdejo junaki, pa odlikuje izviren slog (od oblačil do okolja), ki se ne obremenjuje z zgodovinsko točnostjo in si zavoljo estetike dovoli nekaj zabavnih anahronizmov. Ethan Hawke ter Sarah Snook s svojo igro filmu doprineseta čustveni naboj, ki popolno zaokroži to zelo čustveno zgodbo, razpeto med različne čase. Aleš Oblak
Nežna humoristična pripoved

Nežna humoristična pripoved

Pogledi, 1. marec 2015 ― Clément Bénech, triindvajsetletnik iz Pariza, je močno pisateljsko vizijo začutil ob branju lanskega nobelovca Patricka Modiana. Izobraževal se je na pariški Sorboni, pozneje pa še v Berlinu. Navdušuje se nad belgijskim pisateljem Jeanom-Philippom Toussaintom in predvsem nad Fénéonovim nagrajencem Éricom Chevillardom. Prej kot na kakšno drugo literarno delo pa nas lahkotni roman Slovensko poletje (L'été slovène) lahko spomni na Rohmerjevo Poletno zgodbo (Conte d'été, 1995).
Kot celota kultivirano

Kot celota kultivirano

Pogledi, 28. februar 2015 ― Osnovne značilnosti minulega 5. koncerta modrega abonmaja orkestra Slovenske filharmonije bi lahko strnili v dve točki; konsistentno zasnovan spored, ki je sestavljen iz dveh jasno ločenih delov, uverture k operi La clemenza di Tito, k. 621, in koncerta za klavir in orkester št. 18, v B-duru, K.456, Wolfganga Amadeusa Mozarta, simfonične pravljice Kikimora, op.
Zvoki hrepenenja in tihe izolacije

Zvoki hrepenenja in tihe izolacije

Pogledi, 28. februar 2015 ― »Zakaj je Sibeliusova glasba še dandanes nekako zapostavljena oz. ne ravno pogosto na programih? Menim, da si tak simfonični gigant, kot je Sibelius, zasluži vsaj en koncert, posvečen izključno njegovim delom.« S temi besedami nas je na pomen dogodka opozoril umetniški vodja in dirigent koncerta, klarinetist Mate Bekavac.
What We Do in the Shadows (2014)

What We Do in the Shadows (2014)

Filmski kotiček, 27. februar 2015 ― Slovenski naslov: Kaj počnemo v mrakuDržava: Nova Zelandija, ZDALeto: 2014Žanri: Komedija, GrozljivkaDolžina: 86',  Imdb Režija: Jemaine Clement, Taika WaititiScenarij: Jemaine Clement, Taika WaititiIgrajo: Jemaine Clement, Taika Waititi, Jonathan Brugh, Cori Gonzalez-Macuer, Stu Rutherford, Jackie Van Beek, Ben Fransham What We Do in the Shadows je eno izmed najbolj prijetnih komičnih presenečenj preteklega leta. Ta izjemno zabaven filmček iz Nove Zelandije je od lanskoletne premiere na festivalu Sundance pritegnil nemalo pozornosti, odzivi večine ocenjevalcev pa so bili izrazito pozitivni. Za filmom stoji novozelandska skupina komikov z  Jemainom Clementom in Taiko Waititijem na čelu, ki sta celovečerec razvila iz njunega kratkega filma, posnetega pred natanko desetimi leti. Waititi je v deželi Kiwijev znano ime, ki je podpisal režijo dveh velikih lokalnih hitov, ki sta bila opažena tudi izven meja njegove domovine. Prvenec Eagle vs Shark (2007) so zavrteli na festivalu Sundance, o komični drami Boy (2010) pa sem na tem mestu nekje na začetku mojega bloganja že poročal.  Življenje s sostanovalci v hišah in stanovanjih je običajna praksa v večjih mestih. V hiši, ki stoji sredi novozelandske prestolnice Wellington živijo štirje posebni prijatelji, od katerih ne bi pričakovali reševanja stanovanjskega vprašanja na takšen način. Jasno je, da račun za elektriko in ostale stanovanjske stroške veliko lažje plačamo, če se račun razdeli na štiri dele, precej lažje se opravijo tudi večja vzdrževalna dela, kot je menjava strehe in podobno. Življenje s sostanovalci je navadno kratkoročna rešitev, vendar pogled v rojstne listine dotičnih sostanovalcev močno relativizira časovno komponento, oziroma  časovno percepcijo kratkoročnosti. Zakaj? Zato ker so protagonisti naše zgodbe vampirji. Najmlajši med njimi je Deacon, ki šteje rosnih 183 let, njegov malce starejši prijatelj Viago je zbral že 379 pomladi, a kljub temu še vedno ni niti blizu Vladislavu in njegovimi 862-imi le

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma TEORIJA VSEGA (THE THEORY OF EVERYTHING)

Koridor, 27. februar 2015 ― Režija: James Marsh Igralska zasedba: Eddie Redmayne, Felicity Jones, Tom Prior Datum izida: 29. januar 2015 (Slovenija) Teorija vsega je navdihujoč prikaz življenja enega največjih umov našega časa, svetovno priznanega astrofizika Stephena Hawkinga, ki se že pet desetletij bojuje zoper bolezen gibalnih nevronov (ALS) in kljubuje smrti. Njegova življenjska zgodba, polna uspehov, upanja in presenečenj, kar kliče po ekranizaciji. A film kljub izjemno bogatemu materialu, s katerim razpolaga, ne preseže konvencionalnih nastavkov biografske in ljubezenske drame. Pripoved je osredotočena na njegovo ljubezensko življenje s prvo ženo Jane Hawking, po spominih katere (Travelling to Infinity: My Life With Stephen) je Anthony McCarten napisal scenarij. Zgodba se prične leta 1963 v Cambridgu, ko se Stephen (Eddie Redmayne), takrat še doktorski študent fizike, na zabavi zagleda v mlado študentko književnosti (Felicity Jones). Začetki njune ljubezni so na trenutke idealizirani in romantizirani do skrajnosti; flirtajoči pogledi, prijetni humorni pogovori in seveda počasen ples v dvoje pod zvezdnatim nebom s prelepo jazzovsko glasbo v ozadju. Vse skupaj je še dodatno podčrtano s cambriško idilo, posneto izmenično v toplih barvah in modrih odtenkih, ter nasičeno s ponavljajočo se rabo zamegljenega fokusa, ki je direktorju fotografije Benoîtu Delhommu očitno zelo ljub. Pretirano stereotipno je včasih podana tudi genialnost mladega Stephena, ki nerešljive naloge v zadnjem trenutku odda rešene na zmečkanem voznem redu in ki svojo prvo veliko idejo dobi kar v kozarcu kave (in kasneje v kaminskem ognju). Njegovi znanstveni dosežki so pri tem zreducirani na nekaj pretirano poenostavljenih scen, odkritje bolezni, po padcu sredi univerzitetnega dvorišča, pa na dramatično razodetje. Posledice zahrbtne bolezni so v filmu sicer vidne že pred postavitvijo diagnoze. Prikazane so skozi majhne detajle Hawkingove pojave (način pisanja, držanje pisal, spotikanje, nerodnost itn.), ki je tako osupl

[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta Yanna Tiersena + Tiny Feet

Koridor, 27. februar 2015 ― Datum: 21. 2. 2015Prizorišče: Kino Šiška, LjubljanaTiersenova privlačnost je bila usodna za razpožljivost vstopnic za njegov koncert v Kinu Šiška. Verjetno predvsem zaradi kultnosti njegove glasbe za film Amélie, ki je gnal lep del poslušalcev k nakupu karte. Kultnosti, ki je Bretonec še do danes ni čisto presegel, saj se v širših krogih še vedno ni popolnoma rešil statusa kot izključno skladatelja omenjenega filma. A če kaj, je prav to stigmo tokrat popolnoma raztrgal.Kot predizvajalka je zavzela mesto Emilie Quinquis, ki nastopa pod imenom Tiny Feet. Njena čudaško meditativna sonika, ki meša dronanje, občasne industrialne beate in njen mehak, melodičen glas, je posedla dvorano na stopnice in jo od tam spravila šele z močnim pozivanjem. Nepretresljiv uvod, vreden posluha.A jasno je bilo, da publika čaka izključno na Tiersena. Gromko navdušenje je bilo kar nekoliko presenetljivo, a zato nič manj zasluženo. Bend je v prvi polovici dela drsel skozi Yannov najnovejši album, lanskoletni Infinity. Odrska reinterpretacija je bila karseda podobna studijskemu, je pa zasedba utrdila močno pripovedno noto Tiersenove glasbe, s čimer je koncert deloval kot zgodba, fabula, ki tekoče, prijetno, brez prevelikih zapletov pripoveduje o domačem, minulem, ljubečem. Redki trenutki, ki so sličili na stopnjevanje post-rocka, so dejansko izstopili iz ustvarjenega udobja. Glasba je poslušalstvo posrkala vase, slednji pa so to močno cenili. Aplavzom je sicer parkrat sledil neroden Tiersenov »spasiba« (hvala po rusko), ki je bil kljub vsemu skromen in iskren. Druga polovica rednega dela koncerta je bila nekoliko bolj tematsko razgibana, od obveznih delcev Amélie do improvizacijskih, že skorajda progovskih dolgometrašev. A morda je najbolj osupljiv del prinesel zaključni, dodatni del koncerta.Bend je kot presenečenje namreč odigral nekaj kompozicij kultnega Kosmischer Läuferja, projekta Nemca Martina Zeichneta, ki je ustvarjal krautrockovsko glasbo v 70. prejšnjega stoletja v vzhodni Nemčiji

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: JEAN GENET – ZALJUBLJENI JETNIK

Koridor, 27. februar 2015 ― Založba: Center za slovensko književnost (Aleph) Leto izdaje: 2014 Prevod: Suzana Koncut Romana Zaljubljeni jetnik francoskega pisatelja in dramatika Jeana Geneta nedvomno ne moremo uvrstiti v kategorijo lahkotnih potopisno-biografskih romanov. Loteva se namreč tematike, ki je nemalokrat obravnavana kot ena težjih polemik modernih mednarodnih odnosov. Izraelsko-palestinski konflikt, ki območje Bližnjega vzhoda pesti od približno začetka druge polovice dvajsetega stoletja, je v svojem času na različne načine zaznamoval življenja premnogih ljudi. Med takšne posameznike nedvomno lahko štejemo tudi avtorja pričujočega dela, saj je na območju Palestine povsem nenačrtovano preživel nekaj več kot dve leti. Deset let po obdobju, preživetem med gverilskimi fedajini, pa je septembra leta 1982 ponovno obiskal begunski tabor Šatila - in to le dva dni za tem, ko so izraelske oblasti libanonskim zaveznikom zaukazale sistematičen poboj palestinskih prebivalcev. Ta nadvse tragičen dogodek, ki ga pisatelj pronicljivo in neverjetno stvarno opiše v pričujočem romanu, tako nastopi kot nekakšen katalizator, ki v piscu prebudi že ugašajočo iskrico navdiha. Roman Zaljubljeni jetnik je Genetovo poslednje delo in je bilo po njegovi smrti leta 1986 urejeno iz rokopisov poročil od dogodkih, ki so se zvrstili skoraj petnajst let pred tem. Večji del zgodbe se tako odvija v obdobju med leti 1970 in 1972, ko je Genet prvič prispel na konfliktno območje. Vendar pa pri tem ne gre za strogo urejeno strukturo z neprekinjenim časovnim okvirjem, ampak, nasprotno, za precej fragmentirano pripoved, ki nam hkrati postreže tudi z avtorjevimi spomini na čas, preživet med pripadniki gibanja za črnske pravice na območju Severne Amerike, imenovanim Črni panterji. Ravno takšna prepletenost zgodb in avtorjevega razmišljanja v bralcu prebudi dodatno zanimanje, ki ga spodbuja k raziskovanju avtorjevega nadvse razburljivega in pestrega preteklega življenja. Med branjem omenjenega romana se bralcu glede na težo obr
Ženska roka med klavirskimi tipkami in njegovim udom

Ženska roka med klavirskimi tipkami in njegovim udom

Pogledi, 27. februar 2015 ― Po besedah škotske pisateljice Janice Galloway se je Clara Schumann pojavljala v njenem življenju v različnih kombinacijah. Pri pisanju romansirane oziroma apokrifne biografije Clara torej ni šlo za to, da bi pisateljica zasledovala subjekt svojega romana, čeprav je bilo na neki točki seveda tudi to nujno, temveč je slavna nemška pianistka, skladateljica in urednica menda Gallowayevo kar sama poiskala.
Pošast, ki žre svoje otroke

Pošast, ki žre svoje otroke

Pogledi, 27. februar 2015 ― Leviatan, četrti, z zlatim globusom nagrajeni in do zdaj najbolj komunikativen celovečerec ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva, globoko v sebi nosi sledi mnogih težkokategornikov ruske kulturne zgodovine – od epske širine in moralne kompleksnosti Dostojevskega, prek ironije Čehova in gogoljevske satire na temo pokvarjenosti podeželskih oblastnikov in brezobzirnosti birokracije pa vse do alegoričnosti in enigmatičnosti boleče lepih, po presežnem dišečih podob Tarkovskega.
še novic